Glede na opravljeno anketo na naši spletni strani lahko rečemo, da v veliki večini klubov v Sloveniji ne izvajajo individualnih treningov z igralci. Mnogi slovenski nogometni strokovnjaki ravno v individualnem treningu vidijo ogromen potencial za napredek naših nogometašev. Za vas smo izbrskali nekaj smernic kako prisotopiti k individualnem treningu posameznikov oziroma na kaj moramo biti pozorni, v prihodnosti pa bomo na naši spletni strani predstavili tudi nekaj vaj ki so primerne za individualne vaje s posameznimi igralci. Vse objavljene vaj pa se lahko uporabijo tudi pri individualnem delu z igralci ,s tem, da so posamezni ogralci bolj pod drobnogledom.
Trening ima vedno cilj doseganje najvišjih možnih individualnih rezultatov v individualnem ali kolektivnem športu. Športni rezultati so odvisni od vrhunskih sposobnosti in pripravljenosti športnikov. Vrhunsko sposobnost določa tehnično – taktična sposobnost, fizična sposobnost, intelektualna sposobnost ter znanje in izkušnje športnika.
Individualno delo pri nogometaših v vseh starostnih skupinah (od cicibanov do članov) je določeno z zmožnostmi nogometašev in cilji treningov ter individualnimi sposobnostmi in pomanjkljivosti pri igralcih.
Določanje dobrih in slabih lastnosti igralcev na področju tehničnih, taktičnih, fizičnih sposobnosti in psihosocialnih dejavnikov s strani trenerja je zelo pomembno. Na osnovi opazovanj in merilnih inštrumentov obstajajo trsi skupine testov pri določanju individualnih prednosti in pomanjkljivosti pri igralcih in so razvrščeni po pomembnosti:
- prednosti in pomanjkljivosti na podlagi informacij s tekem;
- prednosti in pomanjkljivosti na podlagi informacij s treningov;
- merilni inštrumenti za motorične in funkcionalne teste.
Individualno delo z mlajšimi selekcijami na tehnično taktičnem in kondicijskem področju se izvaja preko žongliranja, udarcev žoge, vodenja žoge, sprejema žoge, odvzemanja žoge, varanja in preigravanja.
Osnovne zakonitosti pri žongliranju, udarjanju in vodenju žoge je oblikovanje dela spodnjega dela noge (podkolena), fiksiranje stopala v trenutku udarca ter postavljanju stojne noge.
Osnovne zakonitosti pri sprejemu žoge je oblikovanje mehkobe pri sprejemu žoge (ne glede na to, s katerim delom igralec žogo prejme) ter sprememba ritma po sprejemu žoge.
Osnovne zakonitosti pri varanju in preigravanju pa so kontrola žoge ter ujemanje trenutka ko je nasprotnik izven ravnotežja, pri odvzemanju žoge pa pravilno postavljanje in pravočasen odvzem žoge.
Od osnovnih tehnično taktičnih elementov z ali brez žoge je potrebno vaditi na spremembi ritma, spremembi smeri teka, tehniki štartnega koraka, tehniki odriva z eno nogo, »branilskem plesu«…
Vedno en tehnično taktični element povezujemo z enim ali več drugih elementov z namenom združitve elementov v dinamično celoto (npr. sprejem žoge iz žongliranja z zgornjim delom stopala (nartom) in po odboju žoge od tal udarec na gol).
Pri individualnem delu z igralci lahko uporabimo različne pristope in sicer en trener – ena skupina igralcev ali dva, trije, štirje trenerji – dve, tri, štiri skupine igralcev. Najpogostejša oblika individualnega dela v mlajših kategorijah je krožni trening (npr. en trener je pri odbojnem zidu, drugi pri viseči žogi, tretji na koordinaciji, četrti pri igri 1:1, skupine pa se po določenem času zamenjajo na vsakih 15 do 20 minut na posamezni postaji; tedenski ritem individualnega dela z mlajšimi selekcijami naj bo dvakrat tedensko z najbolj talentiranimi igralci).
Bistvena tehnično taktična elementa sta (polni) udarec z zgornjim delom stopala (nartom) in udarec z glavo.
Osnovne zahteve za udarec z zgornjim delom stopala so: priprava na udarec, položaj stojne noge, delo spodnjega dela noge (podkolena) in fiksirano (iztegnjeno) stopalo v trenutku udarca.
Udarec z glavo je sestavljen iz dveh faz.
Prva pripravljalna faza za udarec z glavo mora izpolnjevati naslednje zahteve:
- igralec mora biti maximalno iztegnjen in nato pokrčen v bočnem predelu;
- položaj nog naj bo diagonalen (zaradi lažjega zagotavljanja ravnotežja);
- komolci naj bodo dvignjeni v višino ramen;
- glava in vrat sta v nagnjena v položaju nazaj.
Druga faza oziroma faza udarca je sestavljena iz naslednjih elementov:
- žoga se udarja s čelom nad »trebuhom« žoge;
- vrat je v trenutku udarca žoge fiksiran (čvrst);
- žoga se v trenutku udarca gleda;
- žoga se udari na kratko do občutka težišča žoge.
Osnovne vrste udarcev žoge so:
- udarec z glavo;
- (polni) udarec z zgornjim delom stopala;
- udarec z zunanjim delom stopala;
- udarec z notranjim delom stopala;
- predenjski volej udarec;
- bočni volej udarec.
Terminološko razlikujemo udarce na gol in podajanje.
Po razdalji odigrane žoge razlikujemo: kratke, srednje in dolge podaje po zemlji ali po zraku.
Po načinu odigrane žoge je lahko le ta podana v noge ali v prostor.
Udarci na gol so lahko glede na samo postavitev na igrišču izvedeni iz centralne ali polbočne postavitve in so lahko izvedeni s plasiranjem žoge ali s polnim udarcem po žogi.
Pri osvajanju oziroma učenju elementarne tehnike, sprejema žoge, udarcev, varanja, pri žongliranju ali delu v parih ipd je zelo priročna uporaba učnih pripomočkov pri individualnem delu z igralci vseh kategorij in sicer predvsem z naslednjimi pripomočki:
- viseča žoga;
- umetnega živega zidu;
- odbojne ploskve oz. deske.
Pri takovrstnih treningih se uporabljajo tudi igralne oblike 3:1, 4:2, 3:2, 5:3, 4:3, 5:4 in 5:5.
Igralne oblike so igre v omejenem prostoru brez golov, v katerem je igralec z žogo in njegovi soigralci, ki se mu odkrivajo po določenem planu, redu ali navodilu. Obrambni igralci pa v okviru obrambne postavitve in v skladu z navodili skušajo odvzeti žogo.
Igralne oblike postanejo situacijske ko je prisotna igra s ciljem doseči gol oziroma ko obrambni igralci skušajo odvzeti, prenesti ali izbiti žogo iz svojega obrambnega prostora.
Osnovne zahteve igralnih oblik zahtevajo od igralcev brez žoge da soigralcu z žogo, predvidenim odkrivanjem omogočajo rešitve odigravanja žoge v širino, na odboj in v globino.
Igralca ki žogo prejme je potrebno naučiti da ima pripravljenih več rešitev preden žogo prejme, igralce brez žoge pa naučimo, da se po principu bližine odkrivajo ter da se dva igralca brez žoge ne moreta odkrivati v isti prazen prostor. Igralci brez žoge morajo v vsakem trenutku imeti pregled nad svojimi soigralci brez žoge in vedeti, kam, glede na položaj žoge in soigralce, se mora odkrivati.
V igralni obliki so osnovne zahteve za branilce glede na število obrambnih igralcev različne. Najbolj enostavna predvidena igra 3:1 zahteva od obrambnega igralca zahteva od obrambnega igralca pomik v cono odvzemanja nasprotnika z žogo in odvzemanje le te, medtem ko planirane igralne oblike s tremi ali več branilci zahtevajo od le teh planirano blok igro in varovanje.
vir: bhtrening.com
