Nekatere statistike navajajo, da so poškodbe mišic za ranami najpogostejše športne poškodbe. Mehanična sila v obliki pospeševanja gibanja telesa športnika, ki je že v gibanju, ali pa v obliki zaviranja takšnega gibanja, je glavni razlog za nastanek tovrstnih poškodb. Na mehanično silo je mišica, kljub večji masi in boljši prekrvavitvi, manj odporna kot zdrava tetiva. Odpornost mišice je odvisna zlasti od elastičnosti, kontraktibilnosti in nevromuskularne koordinacije. Poškodbo mišice navadno spremlja tudi poškodba kože, lahko pa je mišica poškodovana tudi izolirano, brez poškodbe kože (nateg). Kljub temu da je lahko poškodovana vsaka prečnoprogasta mišica, so športne poškodbe pogostejše na mišicah z večjim obsegom in kratkimi tetivami.
Glede na klinične slike, način zdravljenja in prognozo ločimo:
- obtolčenino mišice (contusio)
- nateg mišice (distenzio)
- raztrganino mišice (ruptura)
Obtolčenina mišice – contusio
Predstavlja blago poškodbo mišice, ki je posledica topega udarca na mišico od zunaj. Rane običajno ni, vendar pa ni izključena. Stopnja poškodbe oziroma nevarnost je odvisna od moči udarca (moči mehanične sile), lokalizacije udarca, napetosti mišice v času udarca ter morebitne okvare živcev in žil. Zaradi udarca od zunaj je prizadeta predvsem površina mišice. Poškodba žil v podkožju ali v ovojnici (fasciji) mišice, je vzrok za običajno prisotno krvavitev, ki se pokaže v obliki hematoma.
Znaki – simptomi:
- bolečina: je trenutna, moč bolečine je odvisna od lokalizacije udarca
- oteklina: je posledica izliva krvi – hematom
- prizadetost funkcije: funkcija je, predvsem zaradi bolečine omejena,vendar ne močno
- razbremenilni položaj: položaj ugoden za mišico in športnika
Zdravljenje
Bistvo zdravljenja pomeni preprečevanje oziroma zmanjševanje krvavitve in posledičnega hematoma. to skušamo doseči:
- z mirovanjem (protibolečinski učinek, zmanjševanje krvavitve, preprečevanje dodatne poškodbe)
- z dvigom- elevacijo poškodovanega dela telesa (zmanjšanje krvavitve, preprečitev venoznega zastoja)
- s hlajenjem poškodvanega dela (preprečevanje, zmanjševanje krvavitve, analgetično – protibolečinski učinek)
- z elastičnim zavojem (preprečevanje nastanka hematoma – elastični zavoj naj sega po svej dolžini prizadete mišice, najbolje od enega do drugega sklepa)
Nevarnosti – komplikacije obtolčenine mišice
Najnevarnejšo komplikacijo predstavlja tako imenovani »sindrom lože«, ki ga označujejo naslednji klinični znaki:
- močna bolečina oteklinanapetost
- trdost mišice na pritiskparestezije
- občutek mravljinčenja
- odsotnost perifernih pulzov na prizadete ekstrimitete (ne vedno) – bolečine pri gibanju
Pri sindromu lože gre za ishemijo določene mišice kot posledice edema (venski zastoj) ali hematoma (krvavitev iz pretrganih žilic mišične ovojnice na mestu udarca). Ishemija se lahko razvije do najhujše stopnje – do odmrtja dela mišice. Zato je zelo pomembno pravočasno posumiti nanjo in hitro ukrepati.sum, podan na osnovi kliničnih znakov, lahko potrdimo ali ovržemo z dodatno diagnostiko (elektromiografija, laboratorij, angigografija).
Zdravljenje sindroma lože
Potrebno je doseči čimprejšnjo razbremenitev pritiska na muskulaturo, kar je mogoče:
- z diuretikom (zmanjšanje edema)
- s fasciotomijo (razrez mišične ovojnice)
Oboje je potrebno storiti čim prej. Če je že prišlo do odmrtja mišice – do nekroze, pa jo je treba čim prej odstraniti, da ostane čim manjša brazgotina – fibroza.
Najpogostejšo lokacijo za razvoj ishemije mišice ali nekroze predstavlja sprednja loža goleni. Pojavlja pa se med drugimi športi tudi v pri nogometaših.
Nateg mišice (distenzio)
Nateg mišice je blaga poškodba in kot že sam naziv pove, gre za nateg mišice, pri katerem pa ne pride do anatomskih sprememb v njej, ker ni presežena meja elastičnosti mišice.Lahko pa je prisotna poškodba malih žilic ali živcev. Poškodba navadno ne pušča nobenih trajnih posledic – ravno zato, ker ni anatomskih sprememb v mišici.
Znaki:
- nenadna bolečina, ki pa navadno ne zahteva takojšnje prekinitve začete aktivnosti
- funkcija mišice je začasno oslabljena, vendar le kratkotrajno
- zmanjšan mišični tonus
Zdravljenje
Navadno zadostuje nekajdnevni počitek. V poštev pride tudi lokalno hlajenje
Natrganje mišice – laceratio
V tem primeru je določeno število mišičnih vlaken poškodovano. Izraženost klinične slike je odvisna ravno od števila poškodovanih mišičnih vlaken.
Znaki:
- nenadna bolečina na mestu poškodbe
- prisilna drža okončine (preprečevanje bolečine)
- močna krvavitev z nastankom hematoma
Zdravljenje
- mirovanje
- dvig prizadetega dela ekstremitete
- lokalno hlajenje
- elastični zavoj prizadetega področja
Pretrganje mišice – ruptura
Gre za pretrganje mišice, ki je lahko:
- delno (ruptura partialis)
- popolno (ruptura totalis)
Diferncialna diagnostika je včasih težka.
Ruptura partialis
Znaki:
- bolečina je intenzivna
- prisotna je krvavitev– nastanek hematoma
- funkcija je delno prizadeta
Zdravljenje
- mirovanje
- dvig prizadetega dela
- lokalno hlajenje
- elastični zavoj prizadete muskulature
Navadno zadostuje ta način zdravljenja (konservativno) in ni potreben kirurški poseg.
Ruptura totalis
Znaki:
- nenadna bolečina, navadno tako intenzivna, da onemogoča nadaljnjo športno aktivnost
- prisotna je krvavitev, po nekaj urah nastane hematom (ta lahko zaradi težnosti potuje na nižje mesto, kar lahko odvrne pozornost od mesta poškodbe)
- deformacija mišice, ki se na površini kaže kot vdolbljenje, se pri poizkusu kontrakcije mišice poveča
- funkcija mišice je prizadeta do te mere, da uporaba mišice ni več mogoča
Potek rupture se glede na možnosti zdravljenja deli na tri obdobja:
- akutna faza (prisotni sta bolečina in krvavitev)
- faza resorbcije hematoma
- faza tvorbe brazgotine
Zdravljenje
Končni cilj zdravljenja je tvorba čim manjše brazgotine, ki ne ovira, ali čim manj ovira mišično funkcijo. Navadno je potrebno kirurško zdravljenje (pripomore k manjši brazgotini). Zlasti pomembna je pravilna oskrba takoj po poškodbi, ko še nista znana zagotovo obseg poškodbe in potreben način zdravljenja.
V prvih urah po poškodbi mišice je postopek enak za vse stopnje okvar (»metoda ur«) in je sestavljen iz:
- preprečvanja oziroma odstranitve bolečine
- preprečevanje tvorbe hematoma
To dosežemo z razširjeno prvo pomočjo, ki jo predstavljajo:
- imobilizacija (v primeru popolne ruptureje potrebna imobilizacija dveh sosednjih sklepov glede na poškodovano mišico)
- dvig poškodovanega uda oziroma mesta poškodbe
- hlajenje poškodovanega dela
- elastični zavoj za celo mišico od enega do drugega sklepa
- koristna je aplikacija anestetika (sredstva proti bolečinam) v prizadeto območje (preprečevanje spazmov in bolečine)
Včasih se ta akutna faza zdravljenja lahko podaljša tudi do 48 ur. V fazi resorbcije se skuša ta resorcija hematoma pospešiti z raznimi postopki, kamor sodijo:
- uporaba heparinoidnih masti (debeli namaz preko noči)
- uporaba vlažne toplote (vlažno obkladki, preko katerih se da polivinil in preko njega brisača, za čas preko noči)
- izmenične kopeli (2 krat dnevno) in balneoterpija
- diatermija ( ultrazvok, kratki val, Sollux…)
- kinezioterapija (potrebno je upoštevati vsa njena načela, še zlasti načelo izogiba bolečini)
- masaža (vse vrste masaž ki morajo biti neboleče)
Komplikacije – nevarnosti:
- sindrom lože (ishemija, morebiti nekroza mišice)
- infekcija hematoma
- zakostenitev v mišici – miositis ossificans (metaplatija histiocitov v osteoblaste)
Postopki lokalnega hlajenja
Bistvo lokalnega hlajenja je povzročiti vazokonstrukcijo, ki zmanjša krvavitev in nastanek hematoma. Zmanjšuje tudi bolečino. Mogoči so naslednji načini lokalnega hlajenja:
- hladilni pršilci (ti delujejo površinsko, delovanje sega do 0,5 cm globoko, učinek na konstrukcijo žil v globini (v mišici) ni zanesljiv, obstaja nevarnost omrzlin na koži zato se ne priporoča direktna aplikacija na golo kožo ampak preko tkanine (npr. preko elastičnega zavoja), deluje kratkotrajno, na športnih igriščih se veliko uporablja predvsem zaradi analgetične (protibolečinske) komponente delovanja)
- hladilna sredstva za večkratno uporabo v trdem ali gel stanju (hranimo jih v hladilniku pri temperaturi od 0 do 8 stopinj, učinkuje od pol do ene ure – nato je potrebna zamenjava, učinek je globlji kot pri hladilnih razpršilcih, če so v tekočem stanju jih je mogoče dobro prilagoditi poškodovanemu delu telesa)
- vrečka z ledom (to je v praksi najbolj izvedljivo, možne so tudi improvizacije pri pripravi (led ali mrzlo vodo v polivinil vrečko ali termoforko)
Načelo lokalnega hlajenja
Pri tem načelu velja tako imenovano »pravilo 24 ur« (prvi dan po poškodbi pride vedno v poštev hlajenje). V prvih urah po poškodbi naj bi bil postopek hlajenja neprekinjen (temperatura od 4 do 8 stopinj), kasneje pa naj bi trajal od 20 do 30 minut z enako dolgimi presledki brez hlajenja, do umiritve simptomov (bolečina, naraščanje otekline in hematoma), vendar ne več kot 48 ur. Obdobju lokalnega hlajenja sledijo postopki za pospeševanje resorbcije hematoma.
vir: Športna traumatologija, skripta za študente FŠ
