Testiranje je v nogometu pomembna dodana vrednost procesu športnega treniranja ni pa ključna pri razvoju, selekcioniranju, izbiri vaj, procesu treninga… Ključno za razvoj je izhajanje iz bistva nogometa in to je igra ne npr. znanost. Je nek kazalnik, ki trenerjem omogoča vpogled v njegovo delo in ga na nek način tudi ovrednoti.
Športna vadba
Vodenje procesa športne vadbe je osnovna in najpomembnejša naloga vsakega trenerja. Sestavljena je iz načrtovanja, izvajanja, nadzora in ocenjevanja tega procesa. Načrt spada v področje predvidevanja, izvedba v področje izvajanja, tako nadzor kot ocena pa sta posvečena k preverjanju doseženega. V praksi je nekoliko drugače, saj je vsa pozornost največkrat posvečena le izvajanju procesa. Morda si trenerji v praksi kdaj postavijo kakšne cilje in približen potek priprav oziroma sezone, najmanjšo pozornost pa posvečajo nadzoru in ocenjevanju. Te napake trenerjev so nedopustne, saj vsi predobro vemo, kako zapleten, nepredvidljiv in stalno spreminjajoč se sistem je človek; človek v procesu športne vadbe pa je še toliko bolj. Ker naj bi bil proces športne vadbe voden tako, da bi športnik načrtno izboljševal svojo tekmovalno zmogljivost in tekmovalne dosežke, moramo razumeti, da je treba v vsakem trenutku vedeti, v kateri smeri potekajo spremembe naših športnikov (prirejeno po Ušaj, 1997).
Načrt
Načrtovanje procesa športne vadbe pomeni izbiro in razvrščanje vadbenih količin v izbranem obdobju športne vadbe tako, da omogočimo uresničitev zastavljenega cilja. Načrtovanje se začne z definiranjem vadbenega cilja, ki ga postavimo glede na trenutne značilnosti in sposobnosti naših igralcev, vadbeno obdobje v katerem bo vadba potekala, razpoložljiva sredstva, značilnosti vadbe v preteklosti itd. V kratkem izdelamo okviren načrt za potek celotne sezone, ki jo razdelimo na posamezna obdobja oziroma makrocikle (polsezona), te potem razdelimo na mezocikle (mesece) in te še na mikrocikle (tedne), vadbene enote in dele vadbene enote.
Izvedba
Izvedba procesa športne vadbe predstavlja trenerjeva vsakdanja opravila, začne se s prihodom trenerja na trening. Ponavadi že pred treningom lahko občutimo “klimo” v slačilnici in tudi v začetnih fazah ogrevanja poizkušamo ugotoviti ali nam bo predpisan trening uspelo izpeljati kot smo si zamislili, saj izvedba zastavljenega treninga za vsako ceno le ni tako pametna ideja, sploh če vemo, da se nam kaj hitro lahko pojavijo nezaželeni učinki športne vadbe, kot so pretreniranost, poškodbe, pomanjkanje motivacije itd. Poleg omenjenih dejavnosti izvaja trener pred in med vadbo še vrsto drugih aktivnosti kot so demonstracija tehničnih elementov, taktično izobraževanje nogometašev, razlaga, vzpodbuda, postavitev rekvizitov itd.
Nadzor
Nadzor procesa športne vadbe poteka na treh ravneh: nadzor procesa športne vadbe, nadzor športnikovih sposobnosti in lastnosti in nadzor okolja. Za nadzor procesa športne vadbe je potrebna predhodna izdelava vadbenega načrta, saj brez tega procesa športne vadbe ne moremo nadzorovati. Naslednje opravilo, ki ga moramo opravljati med izvajanjem treningov je beleženje podatkov o opravljeni vadbi, nato primerjamo načrtovano in dejansko opravljeno vadbo. Nadzor spremembe športnikovih sposobnosti in lastnosti pomeni spremljanje razvoja posameznih sposobnosti in lastnosti športnika, ki so pomembne za uspešnost v posamezni športni panogi. Zadnja raven pri nadzoru športne vadbe je nadzor okolja, ki je namenjen ugotavljanju in izbiri primernih podnebnih in terenskih razmer za vadbo.
Ocena
Oceno športne vadbe, da trener lahko samo, če je določil vadbene cilje, izdelal načrt vadbe in opravil nadzor. Ocena temelji na dveh primerjavah in sicer med zastavljenimi in doseženimi učinki in med vadbenimi količinami načrtovane in dejansko opravljene vadbe. Načeloma drži trditev, da če dosežemo cilj, je proces športne vadbe uspešen, veliko bolj kompleksni pa so cilji pri mlajših selekcijah, kjer morajo biti bolj kot rezultatski cilji v ospredju druge oblike ciljev (individualni napredek posameznika, napredek ekipe in npr. njene igre, socializacija…)
Nadzor športnika
Pri nadzoru zbiramo in analiziramo določene pomembne podatke o igralcih in moštvu oziroma njihovem stanju. Nadzor naj ne bi bil samo delo trenerja, ampak naj bi trenerju pomagali tudi drugi trenerji, pomočnik, fizioterapevt, zdravnik, psiholog, kineziolog in zbiralci statističnih podatkov. Vsi ti podatki povedo trenerju, kako učinkovit je bil proces treniranja in ali se približuje postavljenim ciljem.
Z vidika izvajanja nadzorovanja procesa treniranja je lahko nadzor subjektiven ali objektiven. Subjektiven je takrat kadar strokovnjak z določenega področja (trener, psiholog, zdravnik,…) samo na osnovi opazovanja igralcev ali moštev da določeno mnenje oziroma oceno. Pri objektivnem nadzorovanju pa pridobivamo določene informacije s pomočjo statističnih podatkov in merskih inštrumentov (testov), pri čemer je zaželeno, da se uporabljajo preverjeni in metodološko ustrezni testi ali načini zbiranja podatkov. Sodoben šport zahteva v čim večji meri objektivno nadzorovanje vplivov procesa treniranja (prirejeno po Pocrnjič, 1999).
Tako torej nadzor spremembe športnikovih sposobnosti in lastnosti poteka na treh ravneh. Prva in najbolj pomembna raven je trening. Trener mora na vsakem treningu opazovati in ugotavljati napredek vsakega igralca, njegovo delovanje znotraj ekipe, dvig kvalitete igre, napredek v tehničnem, taktičnem, kondicijskem itd. smislu. Ker je nogomet zelo kompleksna športna zvrst, je napredek tukaj veliko težje opaziti, kot na primer v atletiki ali plavanju, kjer je vsak minimalen napredek opazen v časih in razdaljah. Načeloma pa drži, da se kaj kmalu opazi kako igralec iz treninga v trening napreduje. Seveda je poleg dobrega procesa športne vadbe odločilnega pomena tudi igralčeva zagnanost in hotenje do učenja nogometne igre kot take. Naslednja raven je tekma oziroma tekmovanje, ki poleg individualnega razvoja kaže tudi razvoj celotne ekipe. Pri tekmovanju gre lahko za maksimalni napor (ponavadi gre za uradno tekmo) in submaksimalni napor (t.i. trening tekme oziroma prijateljske tekme). Vsak napredek v tekmovalnem smislu znotraj procesa športne vadbe, ki je v skladu z zastavljenimi cilji, lahko ocenimo kot pozitiven in načeloma drži da je taka vadba uspešna (to nikakor ne sme veljati za mlajše kategorije!). Šele kot tretja stvar v nadzoru sprememb športnikovih sposobnosti in lastnosti so že prej omenjeni testi, ki pa nam lahko kljub temu ob pravilni interpretaciji povejo zelo veliko tako o posamezniku kot o celotni ekipi.
Testiranje
Tekmovalni dosežek v vsaki športni panogi, še posebej pa je to izraženo v nogometu, ni nikoli odvisen od samo enega dejavnika, temveč vedno od več hkrati.
Po enačbi specifikacije v nogometu so dejavniki, ki vplivajo na uspešnost v nogometu naslednji: motorične sposobnosti, antropometrične lastnosti, funkcionalne sposobnosti, motorične informacije (tehnika), vedenjske lastnosti, taktika, sociološki parametri (možnost sodelovanja v skupini), inteligentnost itd. Dobri testi tako testirajo čim več teh dejavnikov, ki vplivajo na tekmovalni dosežek v nogometu hkrati. Testi, ki ji nogometaši opravljajo so standardizirane motorične naloge, ki jih opravljajo v določenih časovnih presledkih, praviloma pred ali ob koncu posameznih tekmovalnih obdobij oziroma makrociklov. Namen testiranja je ugotoviti, ali se rezultati v uporabljenih testih spreminjajo-izboljšujejo. Same teste delimo na laboratorijske in terenske. Laboratorijski testi testirajo lahko športnikovo psiho (psiholog), potek gibanja in njegova dinamika (v nogometu zelo težko uporabno), ocenjevanje zmogljivosti športnikovega organizma s testi (cooper, sem-tja tek) in ocenjevanje zmogljivosti športnikovega organizma s preiskavami (frkvenca srca, laktat, volumen izdihanega zraka, acidobazno ravnovesje, struktura mišičnega tkiva, respiratorni kvocient… izvajajo se predvsem v članski konkurenci v vrhunskih klubih). Terenske teste prestavljajo testi, ki se izvajajo neposredno na igrišču, lahko tudi v telovadnici in so praviloma bližje športni panogi. S testi ocenjujemo hitrost, moč, gibljivost, koordinacijo, vzdržljivost, tehniko, taktiko, itd. boljši pa je test, ki ocenjuje čim več omenjenih sposobnosti hkrati.
Testiranje v nogometu
V Sloveniji imamo predvsem zahvaljujoč dobremu delu na področju testiranja na Fakulteti za šport, zelo dobro razvito področje testiranja v nogometu. Tukaj gre veliko zaslug predvsem vsem profesorjem iz Fakultete za Šport (dr. Elsner, dr. Verdenik in dr. Pocrnjič), ki so razvijali in še naprej razvijajo različne teste v nogometu. Tako imamo sedaj že okoli 30 testov, ki merijo različne kazalce uspešnosti v nogometni igri.
Sedaj se je pri nas standardiziralo nekako 6 testov, ki jih danes izvajajo v različnih klubih, reprezentancah medobčinskih zvez, državnih reprezentancah in na sprejemnih izpitih za nogometni razred na Gimnaziji Ljubljana Šiška. Poleg teh šestih testov imamo tudi 3 teste za t.i. značko nogometaša za najmlajše otroke stare 7-10 let.
Za bolj poglobljeno študijo o testiranju nogometašev v Sloveniji je na voljo knjiga z naslovom Testiranje v nogometu dr. Pocrnjiča, kjer je opisanih poleg že prej omenjenih šestih testov še 18 drugih testov za nogometaše. V tej knjigi je poleg standardnih opisov testov na voljo tudi več različnih norm in ocen za različne starosti testirancev, predvsem za prej omenjenih 6 testov. Bolj kot testna površina pri posameznih testih je pomembno, da se naslednji test izvaja v enakih pogojih kot predhodni. Lahko pa se izvajajo tako na travnatem igrišču, umetni travi kot v telovadnici vendar primerjava testov z različnih igralnih površin ni merodajna. Pri nas se vsak test izvaja 3-krat upošteva pa se le najboljši rezultat.
Kako je s testiranjem v tujini?
Tudi v tujini izvajajo različne teste, ki merijo prej omenjene sposobnosti in lastnosti. Tako ima angleška nogometna znane teste za tako imenovano priznanje angleške nogometne zveze FA soccerstar. V preteklosti je kar nekaj odličnih nogometašev angleške nogometne reprezentance (Michael Carrick, Matthew Upson, Michael Bridges, Jonathan Greening, John Curtis…) izvajalo omenjene teste in v njih dosegalo odlične rezultate. Odkar pa so testi, registracija in animacije na voljo tudi na internetu (www.fa-soccerstar.com), pa so se razširili že v 20 različnih držav po svetu, izvedlo pa jih je že preko pol milijona otrok.
V Nemčiji izvajajo teste za tako imenovano značko nemške nogometne zveze. Samo v letu 2008 je omenjeno testiranje izvedlo 80.000 oseb iz celega sveta. Tudi nemška nogometna zveza ima podobno kot angleška svoje teste z opisi in animacijami dostopne na internetu (http://fussballabzeichen.dfb.de/index.html).
Primerjava naših testov s tujimi privede do ugotovitve, da so v svojem bistvu testi zelo podobni, za razliko od nas izvajajo v tujini tudi teste za udarce na vrata in celo podaje, ki jih v naši osnovni bateriji testov ni, sam princip testiranja pa se ne razlikuje dosti od našega.
Dejan Kopasič, prof. šp. vzg, trener PRO, vmp Bravo
bravo trener